… oz. zakaj je včasih tako težko delovati po novih vzorcih
Včasih nove poti izberemo z lahkoto. Včasih pa ne gre in ne gre. Takrat stojiš na križišču in moraš zbrati vso svojo voljo najprej zato, da ne greš na staro pot. Tako dolgo moraš stati na križišču, če je treba jokati, izražati čustva … v bistvu odmetavaš težo, predstavljaj si, da po novi poti ne moreš, dokler si pretežek … dokler se čustva in teža ne sprostijo dovolj in takrat LAHKO in LAHKOTNO izbereš novo pot.
Če bi bilo nove poti izbirati tako enostavno, potem se nihče od nas ne bi več ubadal s težavami, izzivi ali tem, kako uresničiti novi, sanjski projekt. Tako pa se rado ustavi predvsem pri tem, zakaj sem ponovno reagiral-a na stari način, ko pa VEM in si ŽELIM, da bi reagiral-a tako, kot vem, da je bolje zame.
Npr. že spet ni nisem upala postaviti pogumne cene. Ali že spet sem popustila in rekla JA, ko bi morala reči NE. Že spet sem brskala po FB, če pa vem, da si želim postaviti načrt, kako bom izpeljala sanjski projekt. Že spet sem razmišljala negativno, čeprav vem, da je veliko bolje razmišljati pozitivno.
Točke, ko si pred izbiro, imenujem križišča. Ker nudijo izbiro, čeprav morda vedno ne izgleda tako in izgleda, kot da je pot ena sama, pa še tiste ne določaš ti ampak nekdo drug ali pa morda Bog. Ena pot pelje v poznano (slabo), druga v nepoznano (nevarno in dobro).
Največkrat preko križišča zdrviš na avtopilotu. Še sam-a ne veš, zakaj si ponovno reagirala čisto tako, kot si nisi želel-a in zakaj so se ti ponovno tresla kolena, ko se je bilo treba postaviti zase.
Zato je pomembno, da križišča najprej prepoznaš. Prepoznaš jih po telesni reakciji, vznemirjenosti, po tem močni in iskreni želji, ki se meša s strahom, da se morda ne bo izšlo in da samo sanja(ri)š.
Ko to prepoznaš, lahko nekaj narediš drugače. A ne še drugačne odločitve, morda to še ne gre in je še prezgodaj. Lahko se ustaviš in se zaveš, da si pravkar na križišču. Lahko se zaveš, kaj se ravnokar dogaja.
Ko si na križišču, si predstavljaj, da je tvoja stara pot navzdol, nova pot pa navzgor. Če hočeš navzgor, moraš odmetati del teže, sicer te vleče dol. Logično, a ne?
Tole odmetavanje teže je tako zamudno. Joj, pa jaz hočem naprej, a ne veš, kaj vse zamujam? (To je zame najtežji del. Sprejeti, da rast zahteva čas in dojeti, da se bo ta čas večkrat povrnil).
Teža, kaj pa je teža? Stara čustvena navlaka, stara prepričanja, občutki krivde, pretirane odgovornosti, perfekcionizem, strah, zamere. Vse to te tlači dol. Ne moreš uresničiti svojih sanj s to navlako v nahrbtniku.
Zato ne zamujaš, dragi moj manifestator, manifestatorka. Vsaka minuta, vložena v odmetavanje teže, se 100-krat povrne v lahkotnosti gibanja po novi poti, ki sledi, ko je delo uspešno opravljeno.
Če te je leto 2016 upočasnilo, obstaja za to dober razlog. Na poti do svojih sanj je potrebno še kaj odvreči. Če ti kaj pomaga, te razumem, da ni lahko čakati.
Kaj pa če kaj odvržeš kar danes?