… oz. kako naj se odločim, kaj naj izberem?

Ne glede na to, da so odločitve del našega vsakdana, in se z njimi soočamo bolj ali manj uspešno, včasih vsak od pride v situacijo, ko se je ZARES težko odločiti. Ko izgubiš stik s tistim globokim vedenjem in semaforjem, ki te vedno usmerja na pravo pot. Ko se ti zdi, da je zamegljeno in ne vidiš, ali je zate boljša možnost A ali možnost B.

Govorim seveda o velikih odločitvah, ne o tem, ali bi za kosilo riž ali špagete. Morda celo o življenjskih odločitvah, kot so npr. ali pustiti službo in nadaljevati kot podjetnik, ali zapustiti nesrečni zakon, ali se preseliti, ali nadaljevati ali spremeniti začrtano pot …

Ti je znano, a ne?

Sama sem pred leti z otroki živela v Španiji. Tja sem se preselila, ker sem želela novo izkušnjo in ker sem želela rešiti svoj zakon. Svoj problem v zakonu sem sicer rešila, a na drugačen način, kot sem si predstavljala – z ločitvijo, ki mi najbrž, če ne bi bila v Španiji in s tem fizično oddaljena od takratnega moža, ne bi uspela. Ampak to je druga zgodba, o njej bi lahko napisala knjigo.

V Španijo sem šla za 2 leti in ko sta 2 leti minili, smo se tam tako ustalili, da niti pomislila nisem, da bi se vrnili. Tako sta minili še 2 leti in po 4 letih sem se pričela zavedati, kako zelo pogrešam Slovenijo. Na začetku te misli nisem jemala preveč resno, saj se mi je zdelo, da bo minila. A ni minila, nasprotno, postajala je vedno močnejša. Spravljala me je v eno največjih dilem mojega življenja.

Španijo sem vzljubila. Končno sem se navadila jezika in kulturnih navad. Končno sem ugotovila, kako urejati zadeve na uradih (tega ne želite poskušati, vsaj v Španiji ne :-)). Našla sem prijatelje in krasno šolo za otroke. Imela sem 350 dni sonca na leto, hribe, reko, noro dobro sadje, solato, ki je rasla za Božič in plažo, na kateri sem meditirala vsak dan.
Meni pa se je sanjalo o snegu in motovilcu z bučnim oljem :-)

2 leti sem se mučila z dilemo, ali naj se vrnem v Slovenijo ali naj ostanem v Španiji, v upanju, da bo moja osebna kriza s Španijo minila.

Ko sem tako (spet enkrat) premlevala, sem se odločila, da si napišem seznam za in proti. Pišem, pišem … in ne glede na to, koliko dobrih stvari ene strani sem se spomnila, takoj je druga dobila svojo protiutež, rezultat je bil neodločen, ne glede na to, kako dolg seznam sem naredila.

Takrat se mi je naenkrat posvetilo! Saj sploh ni “finta” v Sloveniji ali Španiji, ali v opciji A ali opciji B! Vse skupaj izvira iz mojega notranjega razcepa! V sebi sem začutila globoko rano razcepa med mojimi starši, ki ji še nisem posvetila dovolj ljubezni in pozornosti. Ta rana je opozarjala nase skozi zunanje dogajanje.

Od takrat naprej sem vsakič, ko se je oglasila boleča dilema A ali B, v sebi, da, celo v telesu, poiskala boleče mesto neozdravljenega notranjega razcepa in si nanj nežno položila roko. Nisem mislila na odločitve ampak sem zdravila vzrok.

Minil je mesec ali dva, ko sem zlahka in brez travm sem sprejela odločitev, ki je bila prava zame.

Tako da vam polagam na srce … ne mučite se z odločitvami. Poiščite razcep v sebi, dovolite si čustva, ki izvirajo iz njega in ga pozdravite. Ko bo pozdravljen, bodo odločitve očitne in lahkotne, ob tem pa razčiščen tudi velik del preteklosti.

Prehitevati pač ne gre. Ko tvoja duša potrebuje tvojo pozornost, si jo bo vzela. Želim vam nežen proces in veliko dobrih odločitev!